Stopinja

odsev stopinje
kaže pot navkreber
na trnato planoto
s soncem obsijano
mesto sanj
zlati sadež
sam vstopa
v deželo niča
in pogleduje
v bridkoben dan

Reka

Odvrzi balast tihih želja,
skoči v neznano bučno reko,
ne utoni v vrticu pritajenih sanj.
Izogibaj se ostrim čerem,
odvrni pogled na strme pečine.
Zaplavaj nežno, strastno,
naj ti voda spere dušo,
srce prepusti deročemu toku.

Oltar

pred oltarjem ljubezni
stojiš v razparani obleki
niti se vijejo v preteklost
blago je popackano
z madeži sedanjosti minulih dni
nežen šopek obljub
kazi kričeča trnova roža
v njegovih očeh
težko pričakovani blagoslov
izgine v odsevu pripadnosti
zemeljske stvarnosti bivanja

Spomin

hrapava skorja
prižeta k tihem deblu
prešteva zvezde

Sreča

pritajena sreča odpira bol
iskrečih pogledov besed
ki neusmiljeno režejo tišino
z ostro minljivo stvarnostjo

Nasmeh

nasmeh solznih oči
deli ozvezdje sanj
na prag mavričnih poti
v jutro cvetoče preproge
ohlapnost polzečega dotika
premami šepet dežja
s sinfonijo daljave stika
Beethovnove gluhote

Kozmos

zatopljeni v sonce
izgubljamo sledi
mavričnih poti
lebdimo med svetovi
in pivnamo planete
razpršenih sanj
navdušeno iščemo
atome virtualne sreče
sredi množice ljudi

Počep

počep v duhu časa
razgrinja obup
kamnov čakanja

usmiljenje stasa
utiša melodijo
poti neznanja

pesem je grimasa
nebeške čistosti
na grudi spoznanja